1 PREMIUM | Sobotna priloga Muskovo rezanje z motorko po slovensko Omnibus zakon, o katerem bomo odločali na decembrskem referendumu, seboj nosi velika tveganja. Tudi tveganje za suverenost države. Velimir Bole 24. 10. 2026 | 05:00 26. 10. 2026 | 10:28 Ambiciozni ekonomsko politični ukrepi , ki jih pripravlja vlada tako glede obsežnih javnofinančnih razbremenitev kot strukturnih preobratov v trošenju in zaposlovanju v obdobju zaostrovanja denarne politike ECB ter povečane negotovosti na trgih dolga (obveznic), prinašajo resna tveganja za fis kalno vzdržnost in suverenost Slovenije. Zakonska pobuda slovenske vladajoče koalicije, ki jo predstavlja zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), uvaja korenite davčne razbremenitve, kot so znižanje dohodnine za najemodajalce, vzpostavitev razvojne kapice za plačilo socialnih prispevkov najvišjih dohodkovnih razredov prebivalstva, znižanje davka na dodano vrednost, razširitev ugodnosti za normirane samostojne podjetnike in možnost prejemanja pokojnine pri polni zaposlenosti. Fiskalni svet Republike Slovenije je s svojo oceno opozoril, da bi ta zakonodajni paket povečal vrzel v javnih financah v višini med 1,1 in 1,2 milijarde evrov na leto. Takšno poslabšanje (strukturnega) primanjkljaja bi sovpadalo z izrazito neugodnimi pogoji zadolževanja na svetovnih trgih državnih obveznic, tudi evropskih. Donosnost desetletne slovenske državne obveznice je presegla 4 odstotke. Na evrskem območju se že č uti nemir. Tudi donosnost nemške obveznice je porasla na 3,5 odstotka, čeprav še vedno predstavlja 2 varno zatočišče pred viharji na drugih trgih, še zlasti dolarskem. Pri tem pa se več držav članic že sooča s problematičnimi ravnmi zadolženosti ali (in) višine deficita (Francija, Italija, Belgija, Madžarska ipd.), vendar tokrat (za zdaj) ne grozi povečev anje pribitkov držav PIGS (Portugalska, Italija, Grčija, Španija), ampak predvsem tako imenovanih pribitkov FROGS ( French Oversized Government and Social Security ; prevelika francoska vlada in sistem socialnega varstva, op. ur.), namreč pribitkov Francije kot druge ekonomsko največje države evroobmočja in evropske skupnosti, ki se ne more in ne more izkopati iz fiskalnih težav. Ponovno se povečuje nevarnost prenosa negativnih dolžniških šokov oslabljenih držav na preostala gospodarstva evroobmočja , tudi na Slovenijo. Po predlanskih spremembah okvirja fiskalne ureditve Evropske unije lahko poslabšanje strukturnega primanjkljaja brez trajnih kompenzacijskih virov še hitreje (že samo na osnovi malega odstopanja od ciljanega obsega trošenja) sproži pos topek presežnega primanjkljaja (EDP) in torej prisilno prociklično krčenje izdatkov ter dvig stroškov refinanciranja za celoten javni in zasebni sektor konkretne države. Če sodimo po ukrepih, ki so najavljeni, je videti, da se za krpanje povečanega javnofinančnega primanjkljaja, ki bi nastal z omenjenim zakonom, vključno s posledicami preusmerjanja dela javnofinančnih izdatkov v obrambo in varnost, pripravljajo predlogi ta ko za prodajo preostalih kapitalskih naložb in stvarnega premoženja države, ki se v ta namen zdaj akumulirajo v demografskem skladu, kot za krčenje zaposlenosti, torej za ustrezno znižanje izdatkov javnega sektorja za njihove plače. Prodaja premoženja Tako v fiskalni teoriji kot v sistemu nacionalnih računov enkratni prejemki od prodaje premoženja ne pomenijo kaj dosti pri pokrivanju strukturnih (stalnih) tekočih primanjkljajev. Z odprodajo premoženja ali z zadolževanjem se rešujejo začasne težave, stru kturnim primanjkljajem pa se je treba prilagoditi. Izpad prihodkov zaradi omenjene davčne razbremenitve pa je seveda trajen. Prejemki od prodaj premoženja dejansko le razkrivajo temeljno neravnotežje v obvladovanju likvidnosti in nemoč v vzdrževanju zdrave premoženjske bilance celotne države. Vzdržnost in premoženjski položaj celotnega gospodarstva sta določena z agregatnim neto premoženjem, torej z razliko med (konsolidiranimi) terjatvami in obveznostmi celotnega gospodarstva, zato nadomeščanje prodaje premoženja z zadolževanjem težav ne spremeni kaj dosti. Odprodaja donosnih kapitalskih naložb ob nespremenjenem ali rastočem dolgu seveda neposredno znižuje celotni kapital domačega gospodarstva v razmerju do bruto domačega proizvoda. Uporaba privatizacijskih kupnin kot proračunskega enkratnega (!) vira pa le n avidezno nadomešča trajne prilive od dividend in zato podaljšuje neprilagajanje stvarni situaciji. Zato je v takšnem primeru treba opozoriti – čeprav je to na dlani – , da gre pri ustrezni prodaji premoženja le za enkratno likvidnostno intervenco (postavko one off ), in še zlasti, da se pri tem dejansko ruši medgeneracijsko ravnotežje in breme odplačevanja naraslega javnega dolga neposredno prelaga na prihodnje generacije. S takšno prodajo se namreč izgublja zadnji potencialni vir za okrepitev drugega stebra pokojni nskega zavarovanja. Zaradi omenjenega razvojnega zakona in partikularnih interesov, ki stojijo za njim, bo dokončno izgubljena možnost za okrepitev drugega stebra in s tem za zaprtje primanjkljaja, ki ga pokojninski blagajni zdaj pokriva proračun. Tako bo približno milijarda in pol, kolikor gre iz proračuna za 3 pokojnine, ostala redna dodatna obremenitev zaposlene generacije in s tem trajno opozorilo, da se krši medgeneracijska pogodba, na kateri naj bi slonel pokojninski sistem v Sloveniji. Velikost javnega sektorja in njegova javnofinančna teža Drugi kanal za pokrivanje izpada v javnofinančni bilanci zaradi razvojnega zakona naj bi bilo agresivno zmanjšanje javnega sektorja. Formalno bi sicer to krčenje javnega sektorja temeljilo na predpostavki, da je javni sektor v Sloveniji preobsežen in da je zaradi povečanja konkurenčnosti gospodarstva treba odstraniti to oviro. Kot vemo, je takšna argumentacija tudi sicer stalno na tapeti močnih lobističnih krogov, ki so v ozadju promoviranja razvojnega zakona. Ne glede na javno podobo podpornikov zakona je treba poudariti, da se precej motijo. Na podlagi uradnih podatkov Eurostata za sektorje NACE Rev. 2 od O do Q (sektorji klasifikacije SKD), ki obsegajo javno upravo, obrambo, obvezno socialno varnost, izobraže vanje, zdravstvo in socialno varstvo, namreč ni mogoče ne za število zaposlenih niti za obseg njihovih plač reči nič takega, kar se pri nas vztrajno trdi že več kot trideset let! Kot kažeta sliki 1 in 2, podatki Eurostata namreč nedvoumno dokumentirajo, da Slovenija pri plačah javnega sektorja že vse od osamosvojitve niha okoli mediane, pri obsegu zaposlenost p a opazno pod mediano držav Evropske unije. 4 V ilustracijo je, na primer, na sliki 1 prikazan za Slovenijo delež delovno aktivnega prebivalstva v sektorjih O – Q v celotni zaposlenosti gospodarstva na enoto enakega deleža za mediansko gospodarstvo držav EU. Zaposlenost je merjena bodisi s številom oseb (v modri barvi), bodisi po opravljenih delovnih urah (v rdeči barvi). V obeh primerih je očitno delež Slovenije sistematično za okoli 15 odstotkov nižji (!) od ustreznega medianskega deleža v državah članicah EU (medianskemu deležu ustreza vrednost 1 na ordinati). Glede na sedanje nasvete, da naj se zmanjšanje zaposlenosti v javnem sektorju rešuje z večjim številom ur dela, je treba dodati, da slika 1 tudi nazorno kaže, da v Sloveniji zaposleni v javnem sektorju opravijo več ur na zaposlenega kot v medianskem gospod arstvu EU. Podobno lahko trdimo tudi za celotna sredstva za plače zaposlenih v teh sektorjih. Kot namreč kaže slika 2, se sredstva za plače zaposlenih v javnem sektorju (izražena kot delež v potencialnem BDP) gibljejo že trideset let okoli evropske mediane brez znako v sistematične avtonomne (torej strukturne) trendne eskalacije. Pri tem so v zadnjem času (v povprečju zadnjih dveh let) le en (!) odstotek nad mediano. Omembe vredni sta še dve podrobnosti. Obe ilustrirajo podatki na slikah 1 in 2. Podatki namreč kažejo, da so bile skupne plače zaposlenih v gospodarstvu izven javnega sektorja, preračunane na enoto potencialnega BDP po osamosvojitvi, praviloma za 10 do 30 odstotkov višje (!) od mediane ustreznih sektorjev v državah EU in torej tudi op azno višje od enako normirane ravni plač zaposlenih v javnem sektorju. V zadnjem času (v zadnjih dveh letih) je bil delež skupnih plač v potencialnem produktu zaposlenih izven javnega sektorja okoli 25 odstotkov nad mediano ustreznih vrednosti v EU. Druga podrobnost je za dokumentiranje analiziranih namer vlade še bolj zanimiva. Opozoriti je namreč treba, da je v obdobju po osamosvojitvi prišlo do občasnih pospešitev mase plač in zaposlenosti javnih uslužbencev praviloma prav v času, ko so vlado sesta vljale iste ali sorodne stranke, ki sestavljajo sedanjo koalicijo, torej koalicijo, ki tokrat predlaga ravno 5 nasprotne poteze (radikalne reze plač). Upati je, da bodo neuspešne, tako kot so bile v ilustriranih primerih. Kljub temu da je relativno število zaposlenih v javnem sektorju usklajeno z evropskimi standardi, vladni proračunski dokumenti predvidevajo linearno 10 - odstotno letno zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju in občinah v dveh zaporednih proračunsk ih letih. Po takšnem krčenju zaposlenosti bi v EU le Romunija imela manjši delež zaposlenih v javnem sektorju kot Slovenija. Potemtakem lahko trdimo, da bo po implementaciji predvidenih potez sedanja vlada Slovenijo postavila v prvo linijo držav, ki se pon ašajo z najbolj skromnimi sektorji, ki so ključni za dolgoročno uspešnost in suverenost držav. Mehanizem nastajanja škode pri prestrukturiranju Postavlja se vprašanje, kakšne bodo posledice dejstva, da cilji sedanje vlade glede prestrukturiranja javnega sektorja niso uperjeni v vsebinsko optimiranje delovnih procesov v javnem sektorju in povečanje njihove učinkovitosti ter kvalitete, temveč v ustvarjanje proračunskega manevrskega prostora za pokrivanje izpada prihodkov, ki ga bo povzročil razvojni zakon. Vprašanje torej je, kako velika bo potencialno škoda krčenja po obsegu normalno velikega (vsaj če se sodi po državah EU) javnega sektorja in kako bo takšna škoda nastala. Ker ključni izziv slovenskega javnega sektorja ni v njegovem agregatnem (kadrovskem) obsegu, temveč v kakovosti, organizaciji procesov, birokratski obremenjenosti in učinkovitosti delovanja, lahko od opisanega ukrepanja vlade pričakujemo zanj malo koristne ga. Podpiranja navedenih faktorjev produktivnosti namreč ni mogoče doseči z linearnimi rezi, ki neselektivno siromašijo strokovne zmogljivosti, medtem ko sistemske procesne ovire ostajajo nedotaknjene. Še več, z neselektivnimi in hitrimi rezi v kompleksnih sistemih javne uprave, ki niso obremenjeni s prevelikim obsegom zaposlenih, ne samo, da ne bo dosežena večja produktivnost, temveč bo verjetno prišlo do velikih škod. Mehanizem nastajanja teh škod ilustrira ekonomska teorija O - obročkov ( O - ring theory: ideja je v analizi tehničnih sistemov že dolgo znana, v ekonomiji pa se je udomačila po članku Michaela Kremerja, ime pa je dobila po vzroku nesreče Space Shuttle Challenger leta 1986). Teorija pravi, da proizvodna funkcija analiziranega sistema (javne uprave) obsega večje število komplementarnih faktorjev, s katerimi sistem obvladuje verigo med seboj neodvisnih nalog, tako da je kvaliteta proizvoda sistema odvisna od kvalite te vseh opravljenih nalog. Teorija prav tako pravi, da mora biti za doseganje ciljane kvalitete končnega proizvoda sistema vsaka naloga opravljena vsaj s predpostavljeno minimalno ravnjo kvalitete, njene morebitne pomanjkljivosti pa se ne morejo nadomestit i z boljšo izvedbo drugih nalog. Ker so naloge neodvisne med seboj, je verjetnost doseganja ustrezne kvalitete končnega produkta enaka produktu verjetnosti doseganja ustrezne kvalitete vsake posamezne naloge. Na dlani je, da se s kompliciranostjo takšnega sistema (s številom nalog, ki jih sistem obsega) verjetnost, da bo produkt uspešen, eksponentno zmanjšuje s številom nalog, težavnost uspešnega obvladovanja sistema se torej z njegovo kompliciranostjo zelo hitro povečuje. Sistemi delovanja sodobne javne uprave – od pravosodja, zdravstva in šolstva do izdaje prostorskih soglasij, okoljskih dovoljenj in inšpekcijskega nadzora – delujejo, hevristično rečeno, tako kot to opisuje teorija O - obročkov. Sestavlja jih namreč veliko število členov (posameznikov, oddelkov ipd.), od katerih mora vsak doseči predpostavljen nivo kvalitete 6 svojega dela, da je tudi končni produkt sistema sprejemljive kvalitete. Zato je kvaliteta končnega produkta sistema, v katerem delajo visokokvalificirani strokovnjaki, kot so sodniki, zdravniki specialisti, profesorji ali prostorski inženirji, v celoti odv isna od sočasne zanesljivosti in prisotnosti komplementarnega administrativnega ter tehničnega osebja, kot so sodni zapisnikarji, laboratorijski delavci, referenti na upravnih enotah in vzdrževalci informacijskih sistemov, pri tem pa so prav ti najbolj pog osta prva tarča neselektivnega odpuščanja. Kadar se uveljavijo linearni rezi v sistemu, na primer v višini 10 odstotkov zaposlenih, so lahko zaradi odpuščanja opazno prizadeti posamezni vmesni členi (na primer tehnično ali administrativno osebje), zaradi česar se zmanjša verjetnost doseganja spreje mljive kvalitete teh členov. Zaradi multiplikativnega učinka pa se za enak delež zmanjša tudi verjetnost kvalitetne izdelave celotnega produkta sistema. In to ne glede na nespremenjeno ali celo višjo kvaliteto delovanja drugih členov v verigi. Kot rečeno, neselektivni rezi zaposlenosti praviloma najprej prizadenejo podporne in operativne službe, kar v praksi sproži zastoje pri prostorskem načrtovanju, javnih naročilih in izdaji dovoljenj. Ti administrativni zastoji ustvarjajo negativne eksternal ije v celotnem gospodarstvu in ustavljajo investicijski cikel zasebnega sektorja. Teorija O - obročkov tudi dokumentira učinke pozitivnega selektivnega povezovanja ( assortative matching ), kjer najbolj produktivni posamezniki dosegajo visoke rezultate le v okoljih – vsebinskih verigah – z enako zanesljivimi sodelavci. Neselektivno poseganje v javni aparat trga takšne vsebinske verige, zato spodbuja prostovoljne odhode najsposobnejših kadr ov v zasebni sektor ali v tujino, kar vodi v institucionalni beg možganov in ujetost javnega sektorja v past nizke učinkovitosti. Seveda ni dvoma, da se izdatki za plače javnega sektorja in zato tudi celotni javnofinančni izdatki lahko učinkovito zmanjšajo s, po ameriškem vzoru, energičnimi, »kar počez« rezi z »motorko«, ki jih pripravlja vlada. Toda stroški javnega sektorja se bodo zaradi sicer normalnega obsega zaposlenosti, po opisanem mehanizmu nastajanja škode, zelo verjetno povečali še znatno bolj, na daljši rok pa zanesljivo bistveno bolj. Zaradi opisanega mehanizma, pri katerem se tveganost prestrukturiranj eksponentno povečuj e z njihovim obsegom, je zelo pomembna že odločitev o sami obsežnosti in strukturiranosti vsake reforme. Hitre implementacije obsežnih in strukturiranih reform v javni upravi (ali gospodarstvu) se namreč le zelo redko uspešno končajo. Enostaven in pogost primer usode takšnih obsežnih posegov so davčne reforme v kombinaciji s sočasnim poseganjem v trošenje, mednje sodi tudi primer razvojnega zakona sedanje vlade. V takšnih primerih se spreminja več davčnih instrumentov naenkrat, kjer se obremenitev nekaterih povečuje in pri drugih zmanjšuje. Krčenje trošenja pa naj bi ustrezen izpad v fiskalni blagajni zaprlo, vsaj tako se običajno (tudi v analiziranem primeru sedanje vlade) predpostavlja, ne pa tudi implementira, saj je krčenje trošenja praviloma precej težje izvesti od zniževanja davkov. Zato je tudi v takšnem enostavnem primeru potrebno več dodatnih potez vlade, kar zopet povečuje tveganje izvedbe. Razvoj slovenske ekonomije v zadnjih treh desetletjih potrjuje, da so poskusi hitrih večjih prestrukturiranj gospodarstva praviloma povzročili makroekonomske nestabilnosti in poslabšanje premoženjskega položaja države. 7 Podatki iz Pravno - informacijskega sistema Republike Slovenije (PISRS), prikazani na sliki 4, dodatno ilustrirajo korelacijo med kompliciranostjo posegov (namreč zakonodajno hiperaktivnostjo) in poslabšanjem ekonomskih kazalnikov. Skoki v letnem številu nov eliranih zakonov (povečanja vladne aktivnosti) med letoma 1996 in 2025 se namreč očitno pojavljajo sočasno z makroekonomskimi pretresi in upadi nacionalnega neto premoženja. Glede na opisan mehanizem je takšna korelacija pričakovana, saj veliko število spr ememb zakonov v konkretnem obdobju kaže na kompliciranost izvajanega konkretnega prestrukturiranja gospodarstva in torej na bistveno manjšo verjetnost uspešnosti prestrukturiranja. Zato ne čudi, da nenehno spreminjanje davčne zakonodaje, operativnih predpi sov in delovnopravnih okvirov ustvarja visoko pravno negotovost, draži poslovanje domačih podjetij ter odvrača dolgoročne investicije. Velja poudariti, da v Sloveniji regulatorna nihanja sovpadajo tudi s spodkopavanjem medgeneracijske pravičnosti. Doslej je namreč ekonomska politika neuspešnost obsežnih posegov praviloma nevtralizirala – likvidnostno zapirala – s prodajo premoženja ali po večanjem dolga, eno in drugo pa siromaši premoženjsko bilanco, ki jo bo sedanja generacija zapustila mlajšim generacijam, saj jim bo prepustila večji javni dolg, osiromašeno premoženjsko bilanco in degradirane temeljne javne storitve in seveda upokojence g eneracije, ki je to povzročila. Kaj kažejo pretekla obsežnejša prestrukturiranja Slovenija ni prvič soočena z obsežnim prestrukturiranjem gospodarskega sistema. Vsaj trikrat so ga že izvedle tudi vlade z zelo sorodno politično sestavo kot zdaj, namreč v obdobjih 2005 – 2008, 2011 – 2013 in obdobju covida 2020 – 2022. Zato se zdi smiselno na osnovi ustrezne empirične evidence ovrednotiti možne značilnosti implementacije razvojnega zakona in spremljajočih ukrepov, torej oceniti, kaj lahko pričakujemo glede izvedbe in dometa davčne reforme, krčenja plač in (ali) zaposlenosti v javnem sektorju te r glede sprememb (zmanjšanja) neto premoženja gospodarstva. 8 V obdobju 2004 – 2008 je takratna vlada lansirala omnibus reform, s katerimi je želela prestrukturirati množico področij gospodarstva. Lotila se je pospešene deregulacije trga, odpiranja gospodarstva, pognala je zadnjo fazo privatizacije ter davčno reformo i n na koncu mandata še reformo plačnega sistema javnega sektorja. Slika 4 nazorno ilustrira obsežnost interveniranja. Število spremenjenih regulatornih dokumentov (novel zakonov), na katerih je temeljilo prestrukturiranje gospodarstva, se je namreč po letu 2004 več kot podvojilo. Pri tem velja omeniti, da so na sliki pri kazane samo novele (spremembe) zatečenih zakonov, medtem ko zakoni ratifikacije in osnovni novi zakoni niso upoštevani, saj so urejali predvsem vstopanje v EU in evro. Nosilci ekonomske politike niso bili kos izvedbi obsežnega prestrukturiranja gospodarskega sistema, ki so si ga zadali. Sočasno prestrukturiranje več segmentov gospodarstva in javnega sektorja je, med drugim, povzročilo zelo hiter pritok tujega kapitala, p rekomerno zadolževanje domačih podjetij, obsežne nevzdržne lastniške konsolidacije in drastično poslabšanje javnofinančnega ravnotežja. V skladu s pričakovanji teorije O - obročkov se je obsežno kaotično reformiranje končalo s katastrofalnimi dolgoročnimi po sledicami. N ajbolj štrli ogromen padec neto premoženja celotnega gospodarstva. Do leta 2008 se je namreč neto premoženje gospodarstva kljub izredni konjunkturi skrčilo za približno 22 odstotkov potencialnega BDP (glej sliko 3), torej za okoli 16 milijard evrov v današ njih cenah. K ogromnemu padcu neto premoženja celotnega gospodarstva je opazno prispevalo veliko poslabšanje primanjkljaja, tako javnofinančnega kot tekočega računa s tujino. Prvi primanjkljaj je povzročila davčna reforma 2006, zaradi katere se je ciklično prilagojen primanjkljaj več kot podvojil in presegel - 6 odstotkov BDP, drugi primanjkljaj pa je s pozitivnih vrednosti pred 2004 padel na - 5,3 odstotka BDP v 2008. Kot kaže spreminjanje neto investicijske pozicije v tujini, kapital sedaj že več kot deset let sistematično odteka v tujino in polni »luknjo«, ki je nastala v času tako obseženega prestrukturiranja gospodarstva do 2008 (glej članek Ali Slovenija res zaostaja? In če zaostaja, kaj so glavni razlogi? , Sobotna priloga , 11. januar 2025). Odtekanje kapitala zavira investicije, ki zaradi tega rastejo opazno počasneje kot v drugih delih EU. Za povrh je vlada ob odhodu s plačno reformo bistveno otežila 9 vzdrževanje javnofinančnega ravnotežja kar trem vladam, ki so ji sledile – tudi svoji lastni leta 2012. Slovenija je zaradi tega neuspešnega eksperimenta z zelo obsežnim sočasnim prestrukturiranjem več segmentov gospodarstva od ene najboljših – vzornih – tranzicijskih držav postala le še povprečna tranzicijska članica EU. Leta 2012 je vlada zaradi slabšanja javnofinančnega ravnotežja, ki se vse od omenjene davčne reforme 2006 in plačne reforme 2008 (iste vlade) ni več popravilo, ter vse bolj ogroženega dostopa do kapitalskih trgov lansirala zakon za uravnoteženje javnih fin anc (zujf ) in z njim povezan zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12). Z njima je izvedla obsežno linearno krčenje trošenja javnega sektorja tako plač in drugih prejemkov zaposlenih, socialnih transferjev kot tudi podpor nezaposlenim, subvencioni ranja prehrane dijakov ipd. Vlada je opazno omejila tudi napredovanja in študentsko delo. Zujf predstavlja tipičen primer prestrukturiranja javnega sektorja, ki z linearnim krčenjem fokusira kratkoročne javnofinančne cilje. Kot se spodobi za njegov fokus, je bil že sam postopek njegovega sprejetja zelo »skrčen«, saj je z enim (!) pravnim aktom v pa ketu spremenjenih kar 45 individualnih zakonov. Prestrukturiranje je bilo kratkoročno uspešno, saj se je ciklično prilagojen primanjkljaj že v istem letu razpolovil in padel na raven medianskega v EU, medtem ko je bil naslednje leto že boljši od njega. Tudi neto premoženje celotnega gospodarstva (na enoto potencialnega produkta) je poraslo v primerjavi z medianskim gospodarstvom tako v letu 2012 kot v naslednjem letu. Opazno poslabšanje nezaposle nosti mladih je bila ena od pomembnejših škodnih posledic tega prestrukturiranja. Vendar je linearno krčenje zujfa povzročilo ne le kratkoročen izpad v obsegu in kvaliteti storitev javnega sektorja, temveč predvsem veliko dolgoročno škodo zaradi generacijske vrzeli, torej izpada prenosa znanja in bega možganov (mladih specialistov) v tujino ali vsaj izven javnega sekt orja, ki sta jo povzročili prisilno upokojevanje in blokiranje novega zaposlovanja. Nastalo škodo občutimo še danes. Prišlo je do dodatnega opaznega povečanja primanjkljaja zdravnikov ter medicinskih sester in zato dolžine čakalnih vrst, do zmanjšanja kval itete storitev v socialnem varstvu, na univerzi se je zmanjšalo zaposlovanje mladih 10 asistentov, v sodstvu so se dodatno povečali sodni zaostanki, v srednjih in osnovnih šolah pa se je kadrovska zasedba še težje obnavljala, razredi so se začeli povečevati itd. V času epidemije covida (2020 – 2022) je vodenje države ponovno prevzela vlada sorodne politične provenience kot sedanja. Vlada je lansirala obsežen program finančne pomoči tako za zaposlene kot za podjetja. V primerjavi z drugimi članicami EU je bil program slabo izpeljan, vendar so bile narodnogospodarske škode (posledice i nterveniranja) m anj drastične kot v obdobju 2004 – 2008. Med letoma 2020 in prvo polovico 2022 so zaporedni interventni omnibus zakoni (paketi PKP) obšli socialni dialog ter sprožili skokovito rast izdatkov za plače v javnem sektorju in demonstracijski porast plač tudi v zasebnem sektorju, ki so ga omogočile neu strezno odmerjene (slabo kontrolirane) državne subvencije podjetjem. Porast izdatkov za plače v javnem sektorju je bil bistveno višji kot v drugih državah EU, kot ilustrira povečanje ustreznih izplačil plač v primerjavi z mediano v EU na sliki 2. Uvajanje ad - hoc dodatkov in parcialna interesna popuščanja so povečala maso plač brez strukturnega dviga produktivnosti, kar je povzročilo znatno povišanje javnega dolga in, kot ilustrira slika 5, več kot tri leta trajajoče veliko (šestkratno) poslabšanje (struktur nega) javnofinančnega primanjkljaja v primerjavi z medianskim gospodarstvom EU. Kot kaže slika 3, se je zaradi velikega zadolževanja države, s katerim so financirani transferji prebivalstvu in subvencije podjetjem, neto premoženje celotnega gospodarstva zmanjšalo v letu 2020 za okoli 4 odstotke potencialnega BDP (v današnjih cenah za približno 2,9 milijarde evrov). Če povzamemo, lahko na osnovi prikazanih minulih obsežnejših prestrukturiranj pričakujemo, da bo lansiranje razvojnega zakona s podpornimi ukrepi povzročilo znaten izpad javnofinančnih prihodkov, ki ne bo v celoti nevtraliziran z drugimi ukrepi, in se bo z aradi tega opazno povečal (ciklično prilagojen) javnofinančni primanjkljaj, da bo krčenje plač (zaposlenosti) v javnem sektorju obsežno in linearno, obsegalo bo lahko tudi omejitve drugih prejemkov iz dela ter socialnih transferjev, in končno, da bo znatno zmanjšanje neto premoženja celotnega gospodarstva ključni vzvod za reševanje javnofinančnega ravnotežja, ko nas bo evropska komisija stisnila v kot zaradi prevelikega primanjkljaja. Če sodimo po tem, kar smo že videli, bo večji del narodnogospodarske škod e prestrukturiranja povzročil predvsem sam razvojni zakon. 11 Vlada verjetno potihoma računa tudi na obsežnejše zadolževanje na trgu državnih papirjev. Zaradi poslabševanja na teh trgih je seveda vprašanje, kako uspešna bo pri tem, če se ne bo podvizala. Kako torej oblikovati prestrukturiranje javnega sektorja Empirična dejstva in teorija potrjujejo, da so poskusi hitrega obsežnega prestrukturiranja gospodarstva – še posebno prek nekritih davčnih razbremenitev in mehanicističnega odpuščanja v javnem sektorju ali zniževanja neto premoženja – redko uspešni ali vsa j makroekonomsko vzdržni. Za zagotovitev dolgoročne stabilnosti mora ekonomska politika vzpostaviti ustrezno zaporedje ukrepov, pri čemer morajo biti davčne prilagoditve strogo podrejene (v naprej vzpostavljenemu!) fiskalnemu prostoru, siceršnji dolgoročni vzdržnosti javnih financ in stroškom zadolževanja, zlasti v razmerah, ko donosnost desetletnih obveznic države dosega sedanje višine, razmere na trgih dolžniških instrumentov pa se dolgoročno poslabšujejo. Vladajoča politika mora opustiti načrte o pavšalnem krčenju zaposlenosti v javnem sektorju in jih nadomestiti s funkcionalnimi spremembami na margini. Ker so obseg zaposlenosti in masa plač v slovenskem javnem sektorju na ali pod ravnjo evropske mediane, s e morajo ukrepi osredotočiti na prenovo delovnih postopkov, pospešeno digitalizacijo in premišljeno prerazporejanje kadrov v kadrovsko podhranjene dele javnih služb, kot so zdravstvo ipd. Z neselektivnimi in hitrimi rezi v kompleksnih sistemih javne uprave, ki niso obremenjeni s prevelikim obsegom zaposlenih, ne samo, da ne bo dosežena večja produktivnost, temveč bo verjetno nastala velika škoda. Kapitalske naložbe države je treba zaščititi pred kratkovidno odprodajo za pokrivanje nepremišljenih tekočih primanjkljajev, tako da se bodo tudi v prihodnosti ohranili redni dividendni tokovi in se bo zavarovalo medgeneracijsko neto premoženje celotnega g ospodarstva, kar ga je še ostalo. Smiselno bi tudi bilo, da država prekine prakso zakonodajne hiperaktivnosti in sprejemanja zajetnih omnibus paketov in tako vzpostavi predvidljivo regulatorno okolje. Predvsem pa naj se ekonomska politika, če se le da, izogiba rokohitrskih obsežnih spremem b, saj je majhna verjetnost, da bodo uspešno implementirane, najverjetneje pa bodo povzročile veliko škodo. Opomba: besedilo v okvirju je v originalnem članku uredniško izpostavljeno v modrih okvirjih na drugih mestih besedila , pri prenosu v Word je zaradi tekočega branja besedila poudarjeno v samem besedil u.