Biblioteka Babilona Jorge Luis Borges Vsesvět (ktory ini zovut Bibliotekoju) sostoji se iz neoprěděljenogo, možno bezkonečnogo, čisla šestikutnyh galerij s ventilacijnymi šahtami vsrěd, ogradženymi s velmi nizkymi balustradami. Od každogo šestikutnika videt se nizše i vysše etaže: neprěstanno. Stroj galerij je neizměnny. Dvadeset polic, po pet dolgyh polic na jednoj straně, polnet vse strany kromě dvoh; jih vysota, ktora je ta etažev, prěvozhodi jdeva ta normaln srědnogo bibliotekara. Jedna iz pustyh stěn vede v těsny koridor, ktory vede v drugu galeriju, jednakovu prvoj i vsim. Polěv i poprav koridora sut dvě drobne niše. Jedna dozvaljaje spati stoječi; druga, izpolniti konečne nudže. Tam nahodi se spiralno stupenišče, ktoro shodi i vozhodi vdalj. V koridoru je zrcalo, ktoro pravdivo dvoji izgledy. Ljudi najčestěje zaključajut od togo zrcala, že Biblioteka ne je bezkonečna (ako by byla zaisto taka, začto to iluzorno dvojenije?); ja volju sniti, že polirane povrhe izstavjajut i oběčivajut bezkonečnost... Světlo proizhodi iz sferičnyh plodov, ktore nesut ime lamp. Sut dvě v každom šestikutniku: poprěčno. Světlo, ktoro razdavajut, je nedostatočno, neprěstanno. Kako vsi muži Biblioteky, jesm putoval v mladosti; jesm bludil v poiskah knigy, može kataloga katalogov; nyně, kogda moje oči bliz už ne mogut razšifrovati to, kto napisyvaju, ja sbiraju se umreti nemnogo milej od šestikutnika, v ktorom jesm urodil se. Kogda budu mrtvy, ne budut nedostavati nabožne ruky, ktore me izkydnut iz-nad blustrady; moj grob bude nerazvědlivy vozduh; moj trup bude spadati na dolgo i razlomi se i raztvori se v větru, urodženom upadom, ktory je bezkonečny. Ja tvrdžu, že Biblioteka je bezkonečna. Idealisti argumentujut, že šestikutne komnaty sut potrěbna forma absolutnogo prostora, ili prinajmenje našej intuicije prostora. Razumujut, že trikutna abo petiktuna komnata je nepojmliva. (Mistiki pritvarjajut, že ekstaza razkryvaje jim krugovu komnatu s jednoju velikoju knigoju bezprěryvnogo hrebeta, ktora okružaje vse stěny; ale jih svědočstvo je podzirlivo; jih slovesa, mračne. Ta krugova kniga je Bog.) Nehaj stači sejčas, povtoriti klasično mněnje: Biblioteka je sfera, čij centr je točno ktory-nebud šestikutnik, čij obvod je nepristupny. Každa stěna každogo šestikutnika ravni se peti polic; každa polica nese trideset i dvě knigy jednoobraznogo formata; každa nkiga sodrživaje četyrista deset stranic; každa stranica, četyrideset redkov; každy redok, osmdeset bukev črnoj barvy. Takože sut bukvy na hrebetu každoj knigy; te bukvy ne označajut i ne proobrazjajut to, čto napisemno na stranicah. Znaju, že to odsučstvo sveza, někogda, kazalo se zagadočnym. Prěd rezumovanjem razrěšenja (čije odkrytje, pomimo jego tragičnyh projekcij, može byti glavno dělo razkaza), hoču vozpomněti poněktore aksiomy. Prvy aksiom: Biblioteka obstajaje ab aeterno . O toj pravdě, čij bezposrědny korolar je buduča věčnost světa, nijedin razsudny razum ne može sumněvati se. Člověk, nesovršeny bibliotekar, može byti tvor slučaja ili zlovoljnyh demiurgov; vsesvět, so svojim strojem polic, enigmatičnyh knig, bezkonečnyh stupenišč dlja putnika i toaletov dlja sědečego bibliotekara, može toliko byti tvor někakogo boga. Da by pojeti dalj medžu božskym i člověčskym, stači sravniti te grube, držeče simboly, ktore moja ruka, sklonna k grěškam, drape na obložku knigy, do organičnyh bukev vnutri: točne, delikatne, najčrnějše, nenaslědlivo surazměrne. Vtory aksiom: nomer ortografičnyh simbolov je dvadeset i pet. Toj dokaz dopustil, tristo lět nazad, formulovati generalnu teoriju o Bibliotekě i razgadati problem, ktory nijedin domysl razšifroval: nesuvislu i haotičnu prirodu bliz vsih knig. Jedna, ktory moj otec uviděl v šestikutniku sektora petnadset devetdeset i četyri, sostojala se iz bukev MCV, perverzno povtorjenyh od prvogo redka po poslědny. Druga (velmi konsultovana v tom regionu) je samo labirynt bukev, ale na prědposlědnoj stranici je napisemno «Ah vrěme tvoje piramidy». Už je znano: za jedin razumny redok ili jednu věst sut milje nesmyslnyh kakofonij, slovesnogo greza i protivrěčnostij. (Znaju diky region, čiji bibliotekari odrěkajut se prazdnověrnogo i nadutogo obyčaja, iskati značenje v knigah, i sravnjajut to s poiskom v snah i v haotičnyh črkah ruky... Priznavajut, že izmyslitelji pisanja naslědovali dvadeset i pet naturalnyh simbolov, ale tvrdet, že to priměnjenje je slučajno i že same knigy ne značet ničego. Toj sud, my skoro uvidimo, ne je sovsěm zabludny.) Na dolgo mnělo se, že te neproblive knigy ravnet se prošedšim ili daljnym jezykam. To je pravda, že najstarši muži, prvi bibliotekari, upotrěbili dost drugoj jezyk po sravnjenju s nyněšnym; pravda, že několiko milej napravo jezyk je dialektny i že několiko etažev bolje vvrh, on je nerazumlivy. Vse to, povtarjaju, je pravda, ale četyristo deset stranic s postojannymi MCV ne mogut ravniti se ni kakomu jeziku, bez obzira na dialekt ili rudimentarnost. Poněktori prědložili, že každa bukva može ovplyvnjati vslědnu i že značenje bukev MCV v tretjem redku stranice 71 ne je to, ktoro može iměti taže serija v inoj poziciji inoj stranice, ale ta hipoteza ne razcvědla. Ini myslili o tajnopisah; voobče toj domysl našel prijetje, hot ne v smyslu, v ktorom jego izumitelji formulovali go. Petsto lět nazad, glavnik vrhnogo šestikutnika našel knigu taku nesmyslnu kako i druge, ale ktora sodrživaje skoro dvě stranice s jednorodnymi redkami. On ukazal poisk putujučemu razšifrovatelju, ktory mu skazal, že stranice sut pisemne na portugalskom; ini mu skazali, že na jidišu. Po stolětju uspěli razpoznati jezyk: samojedo–litovsky dialekt Guarani so sklonjenjem klasičnogo arabskogo. Takože razšifrovali sodržanje: pojetja o kombinatornoj analizě, ilustrovane priměrami variacij s neograničenymi povtorjenijami. Te priměry umožnili, že bibliotekar genialnosti odkryl ključny zakon Biblioteky. Toj myslitelj pozrěl, že vse knigy —bez obzira na raznorodnost— sostojet se iz ravnyh elementov: prostora, točky, komy, dvadeseti i dvoh bukev azbuky. Dodatno on utvrdil fakt, ktory vsi putniki potvrdili: V neobzrimoj Bibliotekě nemaje dvoh jednakovyh knig. Od tyh nespornyh potvrdženj on izvedl, že Biblioteka je totalna i že jej police sodrživajut vse možlive kombinacije iz dvadeseti s čim-to ortografičnyh simbolov (čislo, hot krajno prostranno, ne bezkonečno), to jest, vse, čto je izražlivo: vo vsih jezykah. Vsečto: podrobnu historiju budučnosti, avtobiografije arhangelov, popolny katalog Biblioteky, tyseči i tyseči krivyh katalogov, dokaz o krivdě tyh katalogov, dokaz o krivdě popolnogo kataloga, gnostično evangelje Basilidesa, komentar togo evangelja, pravdivo objavjanje tvojej smrti, prěvod každoj knigy v vse jezyky, interpoljaciju každoj knigy v vse knigy, traktat, ktory Beda mogl napisati (a ne napisal) o mitologiji saksonov, utračene knigy Tacitusa. Kogda proglasili, že Biblioteka sodrživaje vse knigy, prvo vpečetljenje bylo nadobyčajnoj ščestnosti. Vsi ljudi čuli se gospodarami cělogo i tajnogo skarba. Ne bylo osobnogo ili vsesvětnogo problema, čije krasnorěčivo razrěšenje ne obstajalo: v někojem šestikutniku. Vsesvět byl uspravědlivjeny, vsesvět iznenada okupoval neograničene vyměry naděje. V tom vrěmenu razgovarjalo se mnogo ob Opravdanjah: knigy izvinjenja i projecije, ktore věčno opravdyvali dělesa každogo člověka vo vsesvětu i držali udiviteljne tajny o budučnosti každogo. Tyseči lakomyh ostavili lagodny šestikutnik rodženja i poběgli navrh, pobudžajemi nadutym cěljem najdti svoje Opravdanje. Ti putniki obgovarjali v širokyh koridorah, izgovarjali mračne prokletja, dušili se drug druga na božskyh stupeniščah, metali dvuliceve knigy v dol tunelov, umreli skydany ljudami daljnyh regionov. Ini ošalěli... Opravdanja obstajajut (ja jesm uviděl dvě, ktore odnoset se k osobam budučnosti, k osobam može ne izmysljenym), ale iskyvatelji ne pomněli, že věrojetnost, že jedin člověk najde svoje, ili někaku věrolomnu variaciju svojego, je nula. Takože očekyvalo se izjasnjenje osnovnyh zagadok ljudstva: nahodnost Biblioteky i vrěmene. To je věrojetno, že te sučstvene zagdky mogut byti objasnjene slovesami: ako jezyk filosofov ne stači, raznoobrazna Biblioteka urodila neslyhany jezyk, ktory je nužny, i slovniky i gramatiky togo jezyika. Vot už četyrista lět, ljudi moret šestikutniky. Sut oficialni iskyvatelji, inkvizitori. Ja jesm viděl jih, izpolnjajučih svoje zajetje: vračajut se vsegda poraženi; govoret o stupenišču bez stupenok, ktoro bliz jih ubilo; govoret o galerijah i stupeniščah s bibliotekarom; poněkogda sbirajut najblizšu knigu i podgledajut na nju, iščuči sramne slovesa. Nevidimo, nikto ničego ne očekyvaje najdti. Po črězměrnoj naději poslědovala, samorazumno, neuměrna depresija. Istinnost o tom, že někoja polica v někojem šestikutniku držala dragocěnne knigy i že te dragocěnne knigy byli nepristupne, izdavala se bliz netrpimoj. Bogounižna sekta prědložila, že trěba by bylo ostaviti poisky i prěstaviti bukvy i simboly, aby postaviti, posrědstvom nepravdopodobnogo dara slučajny, te kanonične knigy. Avtoritety viděli se v obvezku, izdati surove nakazy. Sekta izniknula, ale v svojem dětstvu ja jesm uviděl starikov, ktori glavno skryvali se v toaletah, s někakymi metaličnymi diskami vo vozbranjenom umyvalniku, i slabo popravjali božsky nered. Ini, protivno, mněli, že najvažnějše bylo dělo, odstraniti negodne knigy. Oni vpadli v šestikutniky, ukazali ne vsegda falšive papiry, pozirali dosadno jednu kignu i osudili cěle police: jih higienična, asčetična běsnost privedla bezsmyslnu uratu milionov knig. Jih imena sut odvračene, ale ti, ktori plačut o «skarbah» razorjenyh jih jarostju, ignorujut dvě izvěstne fakty. Prvo: Biblioteka je taka ogromna, že někoje smenšenje člověčskogo proizhodženja je bezkonečno malo. Vtoro: každy naklad je jednokratny, ale (zato že Biblioteka je totalna) vsegda sut sotky tyseči nedoskonalyh faksimile: knig, ktore odstupajut toliko jednoj bukvoju ili jednoj komoju. Protiv voobčemu mněnju, ja osměljaju se domněvati, že poslědice napadov izpolnjenyh Očistiteljami, byli prěuveličene užasom, ktory stvorili ti fanatiki. Jim bylo nasučno pokoriti knigy Črvenogo Šestikutnik: knigy menšego formata čem naturalne; vsemoguče, ilustrovane i čarovne. Znajemo takože drugo prazdnověrje togo vrěmene: to o Mužu Knigy. Na někojej polici někojego šestikutnika (razumovali ljudi) potrěbno istnuje kniga, ktora je suma i kompendium vsih drugyh: někoj bibliotekar ju pročital i je ravny bogu. V jezyku toj zony ješče prěbyvajut ostatky kulta togo oddaljenogo trudnika. Mnogi bludili iščuči Jego. Vo vrěmenu věka oni morili nadarmo najrazličnějše strany. Kako uměstiti tajny učtity šestikutnik, ktory go poměščaje? Někoj prědložil rekursivnu metodu: Aby uměstiti knigu A, poiskati prědže knigu B, ktora ukazyvaje město knigy A; aby uměstiti knigu B, poiskati prědže knigu C, i tako do bezkonečnosti... V takyh prigodah, ja jesm raztratil i spotrěbil svoje gody. Mně ne kaže se nevěrojetno, že na někojej polici vsesvěta nahodi se totalna kniga; prošu neznanyh bogov, že člověk — toliko jedin, daže stolět věky nazad! — by prěgleděl i pročital ju. Jestli čest i mudrost i ščestnost ne sut dlja mene, nehaj sut dlja drugyh. Nehaj istnuje raj, daže jestli moje město je peklo. Nehaj ubijut i izniščet me, no v jednoj hvilji, v jednom bytju, nehaj opravdyvaje se Tvoja ogromna Biblioteka. Bezvěrni potvrdžajut, že glupnost je normalna v Bibliotekě, i že razumne věči sut skoro čudesno izključenje. Govoret (ja znaju) o «gorečkovoj Bibliotekě, čije slučajne knigy vsegda soočajut se s opasnostju, prěobratiti se v druge, i ktore potvrdžajut vsečto, prěčet vsečto i mylet vsečto, kako delirično božstvo». Te slovesa, ktore ne toliko izstavjajut razstroj, no takože eksemplifikujut go, izvěstno potvrdžajut svoj zly vkus i svoje odčajano neznanje. Efektivno, Biblioteka sodrživaje vse slovesne sostavy, vse variacije, ktore pozvaljajut dvadeset i pet ortografičnyh simbolov, ale ne jedinu absolutnu glupnost. Negodno je pozirati, že najlěpša kniga iz mnogyh šestikutnikov, ktore ja upravjaju, imaje nazvu «Razčešany Grom», i druga «Kredny Krč», i druga «Axaxaxas mlo». Te lemy, na prvy pogled nesmyslne, bezsumno sut sposobne tajnopisnogo abo alegoričnogo uspravědlivjenja; to uspravědlivjenje je slovesno i, ex hypothesi, už nahodi se v Bibliotekě. Ja ne mogu slučiti bukvy dhcmrlchtdj v formu, ktoroj božska Biblioteka ne prědviděla i ktora v někojem iz jej tajnyh jezykov ne izražaje strašnogo značenja. Nikto ne može artikulovati ni jednogo sloga, ktory ne je polny lagodnosti i straha; ktory ne je v někojem iz tyh jezykov mogučo ime boga. Rěčenje je napravjanje tavtologij. Ovo negodno i lepetajuče pisanje uže istnuje v jednom iz trideseti knig na peti polic v jednom iz bezčislnyh šestikutnikov; istnuje i jego odmetenje. (Čislo n iz možlivyh jezykov upotrěbjaje tojže slovosbor; v poněkojih, simbol biblioteka prědstavjaje pravilno izznačenje: vseprisučna i věčna sistema šestikutnyh galerij ; ale biblioteka znači hlěb abo piramida abo čto- nebud ješče, i sedmka sloves, ktora ju definiuje, imaje inu cěnnost. Ty, ktory me čitaješ, či ty jesi uvěrjeny, že razuměješ moj jezyk?) Metodično pisanje odvlačivaje me od dnešnjego stana ljudij. Istnost o tom, že vse je napismno odrěkaje nas i prěobračaje nas vo prividěnja. Znaju okrugy, v ktoryh mladež kleče prěd knigami i cělovaje varvarsko stranice, ale ne znaje, kako razkodovati ni jednoj bukvy. Epidemije, krivověrne nesoglasja, putovanja, ktore neizběžno obračajut se v razbojnost, umenšili naseljenje. Dumaju, že jesm spomněl samoubijstva, iz goda na god čestějše.Može mamet me starost i strah, ale podziraju, že člověčji vid — jediny — skoro izumre a že Biblioteka ostane: osvětljena, samotna, bezkonečna, sovršeno nemobilna, vooružena dragocěnnymi knigami, negodna, neoskvrnema, tajna. Ja jesm napisal «bezkonečna». Ne jesm vměsal toj pridavnik za retoryčny obyčaj; kažu, že myslj o bezkonečnom světu ne je nelogičny. Ti, ktori mnet, že on je obmedženy, postulujut, že oddaljene koridory i stupenišča končajut se, čto je absurdno. Ti, ktori voobražajut sobě ju neograničenoj, zabudut, že možno čislo knig je ograničeno. Ja drzaju prědložiti ovo razrěšenje davnoj zagadky: Biblioteka je neograničena i periodična. Ako věčny putnik prěšel by prěz nju v kojemkoli napravjenju, on dokazal by poslě věkov, že teže knigy povtarjajut se v tomže neredu (ktory, povtorjeny, byl by red: Red sam). Moja smotnost radovaje se o toj elegantnoj naději.