K RUGLE R UINY Jorge Luis Borges Nikto ne viděl, kako on prizemil v ravnodušnoj noči, nikto ne viděl bambusěnogo čolnka utonučego v sveto blato, ale několiko dnjev poslě vse znali, že molčalivy muž prišel iz juga i že jego otečstvo bylo jedno iz nesčisljenyh sel, ktore ležet vyše po tečenju, na nasilnom boku gory, kde jezyk Zend ne je zaraženy grečskym i kde nečesta je lepra. To je izvěstno, že sivy muž pocěloval blato, vozšel na brěg, ne razděljajuči (věrojetno, ne čujuči) trny, ktore razdirali jemu plot, i popolzal, zavratny i zakrvavjeny, do kruglogo města, koronujemogo kamennym tigrom abo konjem, ktory někogda iměl barvu ognja a nyně tu pepela. Ta arena je hram, ktory požrěli nepametne požari, ktory oskvrnila močarna džungla, i čij bog ne prijma česti od ljudij. Čudžinec legl pod postament. Probudilo go vysoko solnce. On ustanovil bez udivjenja, že rany zažili; zaključal blěde oči i usnul, ne vslěd lěnivosti plti, ale vslěd rěšimosti volje. On znal, že toj hram byl město, ktory potrěboval jego nepobědimy cělj; znal, že nesčisljene drěvesa ne uspěli udušiti, niže po tečenju, ruiny drugogo uměstnogo hrama, takože izpepeljenyh i mrtvyh bogov; znal, že jego sejčasny obvezok byl spanje. Okolo polnoči razbudil go bezutěšny klik ptaka. Slědy nagyh stop, několiko smokev i džban oglasili mu, že ljudi krajiny podgleděli s povagoju na jego spanje i prosili jego ohranu abo bojali se jego čara. On čul zimu straha i poiskal v vethoj stěně zagrobnu nišu i zakryl se neznajemymi listami. Cělj, ktory vodil go, ne byl nemožny, hot nadprirodny. On htěl izsniti muža: htěl izsniti go s podrobnoju čestnostju i podvrgnuti go stvarnosti. To čarovno zadanje umarjalo cělost jego duše; ako někto sprosil by jego ime abo čtokoli o jego byvšem žitju, on ne uspěl by odgovoriti. Mu byl ugodny bezljudny i vethy hram, ibo on byl minimum vidimogo světa; takože blizkost drvosěkov, ibo oni opekali jego oskudne nudže. Ryž i ovoč jih daniny byli dostatočno jelo dlja jego tělese, blagoslovjenogo jedinomu zadanju spanja i snitija. Izprva, sny byli haotične; malo pozlě byli dialektičnogo jestestva. Čudžinec snili, že on byl v centru kruglogo amfiteatra, ktory někako byl izpepeljeny hram; oblaky molčalivyh učenikov polnili stupnje; ličesa najzadnjejših visěli na razstojanju mnogyh věkov i na vysotě zvězd, tym ne menje one byli cělkom točne. Muž diktoval jim lekcije o anatomiji, o kosmografiji, o čaru: ličesa slušali s trevogoju i silili se odgovoriti s razuměnjem, ako ugadyvali by važnost togo ogleda, ktory izbavil by jednogo iz njih stana naprazdnogo prizraka i trgnuti go v realny svět. Muž, i v snu i v javě, ocěnjal odgovory svojego prizrakov, ne dozvaljal samozvancam mamiti go, prědpokladal v poněkojih nedoumjah narastajuči razum. On iskal dušu dostojnu učestvovati vo vsesvětu. Po deveti abo deseti nočij, on pojel s někojeju gorkostju, že ne možno očekyvati ničego od tyh učenikov, ktori akceptovali s pasivnostju jego nauku, a zaisto od tyh, ktori rizikovali, poněkogda, razumno protivrěčenije. Prvi, hot dostojni ljubvi i dobroj privezannosti, ne mogli narasti v osoby; poslědnji prědegzistovali trohy vyše. Jednym večerom (nyně i večery byli posvečene snu, nyně bděl toliko několiko časin razsvětom) on razpustil navsegda bezměrny koledž a držal toliko jednogo učenika. On byl molčalivy mladec, žoltovity, poněkogda neposlušny, ostrogo ličese, podobnogo tomu izsnitelja. Ne bezpokojilo mu na dolgo naglo izčeznenje jego součenikov; jego postup, po nemnogyh osoblivyh lekcijah, udivil majstra. Jednakože katastrofa slučila se. Muž, jednom dnjem, izplyvl iz sna kako iz teglivoj pustynje, smotril na naprazdno světlo večera, ktoro směsta zaměšal s zorjeju i pojel, že ne prosnil. Tu cělu noč i toj cěly denj, netrpima java bezsonnice metala se protiv mu. On htěl razvědyvati džunglu, umoriti se; jedino dosegnul medžu drěvesami několiko kusov slabogo sna, nabarvjenyh mlo vizijami rudimentarnogo tipa: negodno. On htěl sozvati koledž, ale on izgovoril toliko několiko kratkyh sloves, a toj izopačil se, iztrel se. V skoro věčnoj javě, solzy gněva zažegli mu stare očesa. On pojel, že trud, modelirovati nesuvislu i zavratnu materiju, iz ktoroj sostojet se sny, je najtežši, ktory muž može podimati, ačekoli on probiva vse tajny vyšnogo stroja i nižnogo; velje težši čem splesti motvuz iz pěska abo smlatiti groše iz bezličnogo větra. On pojel, že početkovy neuspěh byl neminujemy. On prisegnul zabyti ogromnu halucinaciju, ktora prvonačelno vvedla go v zabludžanije, a on iskal novy rabotny sposob. Prěd izpolnjanijem on posvetil jedin měsec nanovomu polnjeniju sil, ktore naprazdno raztratilo delirium. On ostavil vsaky zamysl snitija i bliz směsta uspěl prospati dobru čest dnja. V rědkyh razah, kogda on snil za toj doby, ne strěgl se snov. Da by prodolžati trud, on čekal, dopoka disk luny ne byl doskonaly. Pozdněje, večerom, on očistil se v vodah rěky, obožal planetarnyh bogov, izgovoril dozvoljene silaby mogučego imene i usnul. Bliz směsta on snil o bijučem srdcu. On izsnjal go aktivnym, tajnym, razměra zatvorjenoj grsti, bordovoj barvy v sumraku člověčjego tělese ješče bez ličese abo pola; Podrobnoju ljubovju on izsnjal go, v tečenju četyrinadseti nočij. Každu noč, on pojmal go vse bolje jasno. On ne tknul go: on samo potvrdžal go, ogledal go, može popravjal go zrěnjem. On pojmal go, izkušal go iz mnogy daljev i iz mnogyh vuglov. V četyrinadsetoj noči on gladil pljučnu arteriju ukazateljnym prstom i potom cělo srdce, vnutri i vně. Ogled zadovolil go. Umyslno on ne snil za jednoj noči: potom snova on bral srdce, pozval se na ime planety i razrabotyval izgled drugyh glavnyh organov. Črěz rok on završil skelet, věka. Nesčisljeny vlas može byl najtrudnějši trud. Izsnil cělogo muža, mladca, ale toj ne vstaval, i ne govoril, i ne mogl otvarjati očij. Noč po noči , muž izsnjal go spečim. V gnostičnyh kosmogonijah, demiurgi měset črvenogo Adama, ktory ne uspěva vstati; tako nesručny i surovy i elementarny kako toj pylěny Adam, byl sonny Adamm, ktorogo izrabotali noči čarovnika. Jednym večerom, muž bliz izniščil by svoj tvor, ale on iměl žalj. (On dolžen by to sdělati.) Izčrpavši zarky bogami zemje i rěky, on metnul se pod stopy statuje, ktora može byla tigr abo može konj, i umoljal o neznanoj pomoči. Sumrakom on snil o statuji. On snil o njej živučej, držečej: ona ne byla svirěpy bastard medžu tigrom i konjem, ale jednovrěmenno oba moguči stvori i tož byk, roza, burja. Toj mnogokratny bog razkryl mu, že jego zemno ime bylo Ogonj, že v tom kruglom hramu (i v drugyh jednakovyh) napravjali mu žrtvy i kult, i že on čarom oživi izsnitogo prizraka, v takom sposobu, že vse stvori kromě samogo Ognja i snitelja buduy mysliti, že on je muž iz plti i krvi. Mu prikazal, kako možno skorěje on je obučeny o obredah, pojdti k drugomu vethomu hramu, čije piramidy prěbyvajut niže po tečenju, da by někoj glas oslavil go v tom pustom budynoku. V snom snijučego muža, izsnity probudil se. Čarovnik izpolnil te prikazy. On pridělil vrěme (ktoro v koncu trvalo dvě roky) da by uznati tajny vsesvěta i kulta Ognja. Vnutri mu ranilo odděliti se od njego. Pod izgovorkoj pedagogičnoj uneobhodimosti, každy denj on širil časiny posvečene snu. On i snova stvoril muža pravilnym, ačekoli nesovršenym. Poněkogda mutilo mu pojmanje o tom, že vse to už slučilo se... Najčestěje jego dnje byli ščestne; kogda on zaključal oči, on myslil: Sejčas ja budu so svojim synom. Abo, menje često: Syn, ktorogo jesm porodil, čeka na mene i ne istnoval by bez mene. Postupno on priučal go ko stvarnosti. Někogda on nakazal mu poměstiti horugvu na daleku gorku. Nastupnogo dnja dula horugvu na vrhu. On izpolnjal druge sravnime izkusy, vsegda drzše. On srazuměl, že syn byl gotov uroditi se — može netrplivy. V tojej noči on odslal go k drugomu hramu, čije ruiny bělili se niže po tečenju, za mnogo milej razryvnoj džungly i mokrišča odsud. Prěd tym (da by ne uznal nikogda, že on byl prizrak, da by mněl, že on byl člověk kako drugi), on pričinil mu dovršeno zaběnije o jego rokah obučenija. Jego poběda i jego mir byli obmazane odvračenjem. V sumraku večera i utra, on klečal prěd kamennoj figuroju, može prědstavjajuči sobě, že jego syn izpolnjal jednakove obredy v drugyh kruglyh ruinah, niže po tečenju; nočeju on ne snil, abo snil kako vse ljudi. On pojmal s někojeju blědostju zvuky i obliky vsesvěta: odsutny syn krmil se tym smenšenjem jego duše. Cělj jego žitja byl izpolnjeny; muž trval v někojem rodu ekstazy. Poslě vrěmene, ktoro někoji povědači jego razkaza volet razsčityvati v rokah, a drugi v desetilětjah, dva rybari probudili go polnočju: on ne mogl zrěti jih ličesa, a oni razkazali mu o čarovnom člověku v sěvernom hramu, sposobnom vstupiti v ogonj, ne razpaljajuči se. Čarovnik iznenadsko pomněl slovesa boga. Pomněl, že iz vseh stvorov ogonj byl jediny, ktory znal, že jego syn byl prizrak. To vozpomněnje, na početku uspokajajuče, v koncu mučilo go. On bojal se togo, že jego syn razmysljal by tu nenormalnu privilegiju i někako odkryl by svoj stan prostogo prizraka. Ne byti člověk, byti projekcija sna drugogo člověka: kako poniženje, kako zaměšanje! Každy otec interesuje se dětetami, ktori porodil (ktori dopustil) v prostom zaměšanju abo ščestnosti; to je naturalno, že čarovnik nepokojil se o blagostanju togo syna, izmysljenogo organ po organu i črtu po črtě, v tyseči i jednoj tajnoj noči. Konec jego myslji byl nagly, ale oglasil go poněkoje znaky. Na početku (po dolgom bezdoždju) — daleky oblak nad gorkoju, legky kako ptica; potom v jugu — nebo imějuče rozovu barvu desny leopardov; potom — dym rdžavějuči metal nočij; potom — panično izběganije zvěrov. Povtarjalo se to, ktoro slučilo se mnogo věkov nazad. Ruiny hrama boga ognja byli razrušene ognjem. V razsvětu bez ptic čarovnik uzrělm, kako požar približal se stěnam. Na hvilju on myslil o spasaniju v vodah, ale potom pojel, že smrt prišla, da by koronovati jego starnost i izbaviti go jego trudov. On prohodil se k jezykam ognja. One ne gryzli jego plot, a laskali go i okružili go bez žara i bez opekliny. S oblegčenjem, s poniženjem, s postrahom, pojel, že on sam byl prizrak, že drugy izsnjal go.