Če bereš ta priročnik, obstaja velika možnost, da si utrujen. Morda si utrujen od skrivanja. Od laganja drugim in sebi. Od obljub, ki si jih resno mislil, pa jih vseeno nisi zmogel izpolniti. Od občutka, da se zjutraj zbudiš z isto težo, istim sramom in istim vprašanjem: »Kako sem spet prišel do sem?« Morda pa ne bereš zaradi sebe. Morda bereš, ker imaš rad nekoga, ki se izgublja v odvisnosti. Morda si mama, partner, sestra, brat, prijatelj ali otrok nekoga, ki se spreminja pred tvojimi očmi. Morda si že večkrat verjel, upal, odpustil, čakal, preverjal, jokal in se spraševal, ali še pomagaš ali se samo počasi izgubljaš zraven njega. Ta priročnik ni napisan zato, da bi kogarkoli obsojal. Ni napisan iz popolnosti. Napisan je iz resničnosti. Iz zavedanja, da odvisnost ni samo beseda v učbeniku, ampak nekaj, kar se naseli v dneve, odnose, pogovore, tišino, denar, dom, telo, misli in občutek lastne vrednosti. Zasvojenost se pogosto ne začne kot katastrofa. Velikokrat se začne tiho. Kot izhod. Kot pomoč. Kot nekaj, kar za trenutek pomiri. Kot nekaj, kar utiša preglasne misli, bolečino, praznino, tesnobo ali občutek, da človek ne zmore biti sam s sabo. Na začetku se lahko zdi, da ima človek stvar pod nadzorom. Da lahko preneha, kadar želi. Da to ni nič takega. Da je samo faza, navada, sprostitev, nagrada ali način preživetja. Potem pa se nekaj spremeni. To, kar je nekoč pomagalo, začne zahtevati vedno več. Kar je bilo najprej izbira, postane potreba. Kar je bilo najprej olajšanje, postane krog. In človek se lahko znajde v trenutku, ko ve, da mu nekaj škoduje, ampak tega vseeno ne zna več ustaviti. To je eden najtežjih delov zasvojenosti: človek lahko hkrati ve, da si škodi, in hkrati čuti, da brez tega ne bo zdržal. Zato zasvojenosti ne moremo razumeti samo kot slabo odločitev ali pomanjkanje volje. Človek je za svoja dejanja odgovoren, vendar je zasvojenost veliko globlja od enega slabega izbora. Povezana je z možgani, čustvi, stresom, okoljem, odnosi, bolečino, navadami, sramom in načini, kako se je človek naučil preživeti. Ta priročnik želi pokazati dve stvari hkrati. Prva je, da zasvojenost ni izgovor. Druga pa je, da človeka ne moremo zares razumeti, če gledamo samo njegovo vedenje, ne pa tudi stiske, ki stoji za njim. Razumevanje ne pomeni opravičevanja. Pomeni pa, da nehamo govoriti samo: »Zakaj ne nehaš?« in začnemo spraševati tudi: »Kaj se dogaja, da tega ne zmoreš sam?« Priročnik je namenjen tudi svojcem. Ker zasvojenost skoraj nikoli ne ostane zaprta samo v eni osebi ampak se dotakne tudi ljudi okoli nje. Svojci pogosto živijo med strahom in upanjem, med jezo in ljubeznijo, med željo pomagati in potrebo, da zaščitijo sebe. Včasih odpustijo prevečkrat. Včasih kričijo, ker ne zmorejo več mirno prositi. Včasih molčijo, ker ne vedo, komu bi sploh še povedali, kako hudo je. Tudi oni potrebujejo prostor. Tudi oni potrebujejo razumevanje. Tudi oni potrebujejo pomoč. V nadaljevanju bomo zato najprej razložili, kaj pomenita odvisnost in zasvojenost , kakšna je razlika med kemično in nekemično zasvojenostjo, ter kaj se pri zasvojenosti dogaja v možganih. Nato bomo teorijo povezali z odnosi in zgodbami, ker same razlage ne pokažejo vedno, kako je, ko človek to zares živi. Na koncu pa bomo pogledali, kaj lahko pomaga: odvisniku, svojcem in odnosom, ki jih je odvisnost ranila. Namen tega priročnika ni ustvarjati še več krivde. Krivde je pri zasvojenosti običajno že preveč. Namen je odpreti prostor za iskrenost, razumevanje in prvi korak naprej. Če se v teh besedah prepoznaš, to ne pomeni, da je s tabo konec. Morda pomeni ravno nasprotno. Morda pomeni, da si prvič po dolgem času dovolj blizu resnici, da se lahko začne nekaj novega. Ne rabiš imeti vseh odgovorov danes. Ne rabiš biti popoln. Ne rabiš dokazati, da zmoreš sam. Morda je za začetek dovolj, da nehaš bežati pred vprašanjem, ki ga že dolgo nosiš v sebi: Kaj, če to ni več nekaj, kar jaz uporabljam, ampak nekaj, kar uporablja mene? PRVI DEL: RAZUMETI KAJ SE DOGAJA Kaj pomenita odvisnost in zasvojenost? Ko govorimo o zasvojenosti, veliko ljudi najprej pomisli na alkohol, droge ali druge snovi. To je razumljivo, ker so kemične zasvojenosti pogosto najbolj vidne. Vendar zasvojenost ni povezana samo s tem, kar človek vnese v telo. Človek lahko postane zasvojen tudi od vedenja, občutka, navade ali situacije, ki mu na začetku prinese olajšanje, občutek nadzora, pripadnosti, vznemirjenja ali pobega. To so lahko igre na srečo, pretirana uporaba telefona, družbena omrežja, videoigre, hrana, nakupovanje, delo, telesna vadba ali celo odnosi. Pomembno pa je razumeti nekaj: ni vsaka navada že zasvojensot . To, da nekdo rad uporablja telefon, dela veliko ali občasno igra igre, še ne pomeni nujno, da je zasvojen. Meja postane nevarna takrat, ko nekaj začne človeku jemati svobodo. Ko začne vplivati na njegovo zdravje, odnose, šolo, delo, denar, spanec, samopodobo ali mir. Ko človek vedno težje reče ne, čeprav vidi posledice. Ko ne gre več samo za to, da nekaj želi, ampak za občutek, da to potrebuje. Odvisnost lahko razumemo kot stanje, ko posameznik določeno snov ali vedenje vedno težje nadzoruje, čeprav se zaveda, da mu povzroča škodo. Na začetku ima lahko občutek, da ima stvari pod nadzorom. Prepričan je, da lahko preneha, kadar koli želi. Sčasoma pa se meja med izbiro in potrebo začne zabrisovati. Kar je bilo sprva občasno, lahko postane nekaj, brez česar človek težko zdrži dan, se pomiri ali sooči s svojimi občutki. Zasvojenost je globlja oblika odvisnosti, pri kateri snov ali vedenje začne pomembno usmerjati človekovo življenje. Ne gre več samo za navado, ampak za močno notranjo potrebo, ki vpliva na misli, čustva, odnose in vsakdanje odločitve. Strokovni viri zasvojenost opisujejo kot motnjo, pri kateri se pojavlja kompulzivno iskanje in uporaba snovi kljub škodljivim posledicam, hkrati pa pride do sprememb v možganskih krogih, povezanih z nagrajevanjem, stresom in samonadzorom. 1 Navada Nekaj, kar človek pogosto počne, vendar ima nad tem še vedno dovolj nadzora. Odvisnost Stanje, ko človek vedno težje nadzoruje snov ali vedenje, čeprav opaža škodljive posledice. Zasvojenost Globlja oblika odvisnosti, pri kateri snov ali vedenje začne usmerjati misli, odločitve, odnose in vsakdan. Izguba nadzora Trenutek, ko človek ne počne več nečesa samo zato, ker želi, ampak ker čuti, da mora. Pomembno je poudariti: zasvojenosti ne smemo razumeti samo kot šibko voljo ali slab značaj . Takšno razmišljanje človeka pogosto samo še bolj potisne v sram. Sram pa redko vodi v spremembo. Pogosteje vodi v skrivanje. To ne pomeni, da človek nima odgovornosti za svoja dejanja. Pomeni pa, da odgovornost ni isto kot obsojanje. Zasvojenost zahteva iskrenost, pomoč, meje in spremembo, ne pa samo stavka: »Če bi hotel, bi nehal.« Veliko ljudi hoče nehati. Težava je v tem, da v nekem trenutku ne vedo več, kako. Vprašanje za razmislek Če bi moral pošteno odgovoriti: ali imaš ti nadzor nad tem vedenjem oziroma snovjo, ali ima ona nadzor nad tabo? Spekter zasvojenosti prikazuje, kako se uporaba snovi ali vedenja postopoma premika od prostovoljne in nadzorovane k prisilni in odvisni. Na levi strani spektra je motivacija za uporabo zabava in druženje, na desni pa spoprijemanje s stisko ali izogibanje neprijetnim občutkom. Hkrati se z napredovanjem po spektru zmanjšuje samonadzor. VIR: Lastna infografika, vsebinsko povzeto po: Reframe App, The Addiction Spectrum. Kemična in nekemična odvisnost Odvisnost lahko razdelimo na kemično in nekemično oziroma vedenjsko odvisnost. Razlika med njima je predvsem v tem, ali je odvisnost povezana z vnosom določene snovi v telo ali pa z določenim vedenjem. Kemična odvisnost pomeni, da posameznik postane odvisen od snovi, ki vpliva na delovanje telesa in možganov. To so lahko alkohol, droge, nikotin, pomirjevala, uspavala ali nekatera druga zdravila oziroma psihoaktivne snovi. Pri kemični odvisnosti snov neposredno vpliva na možgane, predvsem na sistem nagrajevanja, občutek ugodja, sprostitve, pomiritve ali pobega od neprijetnih občutkov. Nekemična oziroma vedenjska odvisnost ni povezana z zaužitjem snovi. Pri njej človek postane odvisen od določenega vedenja ali dejavnosti. To so lahko igre na srečo, internet, družbena omrežja, videoigre, nakupovanje, delo, hrana, telesna vadba ali odnosi. Čeprav pri nekemični odvisnosti človek ne vnese snovi v telo, se lahko v možganih vseeno sprožijo podobni procesi nagrajevanja, pričakovanja in hrepenenja. 2 Vrsta odvisnosti Kaj pomeni? Primeri Kemična odvisnost Odvisnost od snovi, ki jo posameznik vnese v telo in vpliva na možgane, počutje ter telo. Alkohol, droge, nikotin, pomirjevala, uspavala, nekatera zdravila. Nekemična oziroma vedenjska odvisnost Odvisnost od vedenja, dejavnosti ali občutka, brez neposrednega vnosa substance v telo. Igre na srečo, internet, družbena omrežja, videoigre, nakupovanje, delo, hrana, odnosi. Nekemična odvisnost ni zato nič manj resna. Včasih jo okolica celo težje razume, ker ni vedno videti tako očitna. Pri alkoholu ali drogah ljudje hitreje pomislijo na odvisnost. Pri telefonu, delu, hrani ali odnosih pa se lahko problem dolgo skriva za stavki, kot so: »Saj vsi to počnejo,« »samo sproščam se,« »to ni nič takega« ali »vsaj ne jemljem drog.« Toda vprašanje ni samo, kaj človek počne. Pomembno je tudi, kaj mu to počne Če vedenje začne jemati mir, čas, odnose, denar, zdravje ali občutek lastne vrednosti, ga je treba vzeti resno. Odvisnost se ne meri samo po tem, kako nevarna se zdi od zunaj, ampak tudi po tem, koliko prostora zavzame v človekovem notranjem svetu. Skupno kemični in nekemični odvisnosti je, da človek pogosto ne išče samo užitka. Pogosto išče olajšanje. Pobeg. Občutek nadzora. Sprejetost. Pozabo. Kratek trenutek, ko ni treba čutiti vsega, kar ga boli. Zato je pri razumevanju odvisnosti pomembno, da ne gledamo samo na to, od česa je človek odvisen. Vprašati se moramo tudi, zakaj je prav to postalo njegov način soočanja z življenjem. Toleranca in odtegnitveni znaki Pri odvisnosti se pogosto pojavita dva pomembna procesa: toleranca in odtegnitveni znaki Toleranca pomeni, da človek za enak učinek potrebuje vedno več. Pri kemični odvisnosti to lahko pomeni več alkohola, več droge, več nikotina ali večjo količino zdravila. Pri nekemični odvisnosti pa to lahko pomeni več časa na telefonu, več tveganja pri igrah na srečo, pogostejše igranje videoiger, več nakupovanja ali vedno intenzivnejše vedenje. Na začetku je nekaj morda hitro prineslo občutek olajšanja. Sčasoma pa isti odmerek, ista količina ali ista dejavnost ne zadostuje več. Možgani se prilagodijo. Človek išče več, ne nujno zato, ker bi bil pohlepen ali razvajen, ampak ker prejšnji učinek ne pride več tako močno. Odtegnitveni znaki se pojavijo takrat, ko posameznik snovi ne zaužije ali ko ne more ponoviti vedenja, od katerega je zasvojen. Lahko so telesni, na primer tresenje, potenje, slabost, nespečnost, bolečine ali utrujenost. Lahko pa so tudi psihični, kot so razdražljivost, tesnoba, nemir, žalost, močna želja po snovi ali občutek praznine. Toleranca Človek za enak občutek potrebuje vedno več snovi ali vedno pogostejše oziroma intenzivnejše vedenje. Odtegnitveni znaki Neprijetni telesni ali psihični občutki, ki se pojavijo, ko človek preneha z uporabo snovi ali vedenjem. Hrepenenje Močna notranja želja ali pritisk, da bi človek ponovno uporabil snov ali ponovil vedenje. Sprožilec Oseba, prostor, občutek, misel ali situacija, ki poveča željo po uporabi ali ponovitvi vedenja. Odtegnitev ni samo telesna. Velikokrat je najtežji del prav psihični. Človek se nenadoma sreča z občutki, pred katerimi je dolgo bežal. Tišina postane glasna. Praznina postane težka. Nemir postane skoraj neznosen. Takrat se odvisnost pogosto oglasi z zelo prepričljivim stavkom: »Samo še enkrat, da se umiriš.« In ravno zato okrevanje ni samo odločitev, da človek nečesa ne bo več počel. Okrevanje pomeni tudi učenje novih načinov, kako zdržati s sabo, s stresom, z bolečino, z dolgčasom, z odnosi in z življenjem brez stalnega bega. Kaj se pri zasvojenosti dogaja v možganih? Da bi zasvojenost bolje razumeli, je pomembno pogledati tudi, kaj se dogaja v možganih. To ne pomeni, da je zasvojenost samo biologija. Pomeni pa, da ni samo stvar značaja, vzgoje ali ene slabe odločitve. Možgani so organ učenja. Zapomnijo si, kaj nam je pomagalo preživeti, kaj nas je pomirilo, kaj nam je prineslo ugodje in kaj nas je rešilo pred neprijetnimi občutki. To je v osnovi koristno. Zaradi tega iščemo hrano, varnost, bližino, počitek in stvari, ki so za nas pomembne. V možganih obstaja sistem nagrajevanja. Aktivira se takrat, ko doživimo nekaj prijetnega ali pomembnega, na primer hrano, bližino, uspeh, pohvalo, spolnost, varnost ali občutek pripadnosti. Pri tem ima pomembno vlogo dopamin , snov v možganih, ki je povezana z nagrado, motivacijo in učenjem ponavljanja določenih izkušenj. 1 Dopamin možganom ne sporoča samo: »To je prijetno.« Še bolj pomembno jim sporoča: »To si zapomni. To ponovi.« Pri uporabi drog, alkohola, nikotina ali pri nekaterih vedenjih, kot so igre na srečo in druga kompulzivna vedenja, se sistem nagrajevanja lahko aktivira zelo močno. Možgani si zapomnijo, da je določena snov ali vedenje prineslo hitro olajšanje, ugodje, vzburjenje ali pobeg od neprijetnih občutkov. Zaradi tega se začne pojavljati želja, da bi človek to izkušnjo ponovil. Težava nastane, ko se možgani na takšno močno stimulacijo navadijo. Sčasoma lahko naravne stvari, ki so človeka prej veselile, ne prinašajo več enakega zadovoljstva. Druženje, hobiji, uspehi, šola, delo ali odnosi se lahko zdijo prazni, dolgočasni ali premalo močni. Snov ali vedenje pa postane nekaj, kar možgani vedno bolj povezujejo z olajšanjem. Tako se počasi oblikuje začarani krog odvisnosti. Trije možganski sistemi, ki imajo pri zasvojenosti pomembno vlogo Pri zasvojenosti so posebej pomembni možganski sistemi, ki sodelujejo pri nagrajevanju, stresu in samonadzoru. Ne delujejo ločeno, ampak kot povezan sistem. Pri zasvojenosti se lahko ravnovesje med njimi poruši: želja in stiska postaneta glasnejši, samonadzor pa težje pride do besede. Slika: Možganski predeli, povezani z odvisnostjo. Prikazani so bazalni gangliji oziroma sistem nagrajevanja, razširjena amigdala in prefrontalna skorja. Ti deli sodelujejo pri nagrajevanju, stresu, hrepenenju, navadah, odločanju in samonadzoru. Vir slike: NIDA, Drugs, Brains, and Behavior: The Science of Addiction. 1 Del možganov Kaj počne? Kako je povezan z odvisnostjo? Bazalni gangliji oziroma sistem nagrajevanja Sodelujejo pri občutku nagrade, motivacije, ugodja in oblikovanju navad. Pomagajo nam zapomniti si izkušnje, ki so prijetne, pomembne ali povezane z olajšanjem. Pri odvisnosti se ta sistem lahko premočno aktivira. Možgani si zapomnijo, da določena snov ali vedenje prinese hitro ugodje, pomiritev ali pobeg od stiske. Zato se pojavi močna želja, da bi človek to ponovil. Razširjena amigdala Povezana je s stresom, tesnobo, strahom, razdražljivostjo in neprijetnimi občutki. Pomaga možganom zaznati nevarnost, napetost ali notranjo stisko. Ko učinek snovi ali vedenja mine, se lahko pojavijo nemir, praznina, tesnoba ali občutek, da človek ne zdrži sam s sabo. Takrat lahko ponovno poseže po snovi ali vedenju, ne več samo zaradi užitka, ampak zaradi olajšanja. Prefrontalna skorja Pomembna je za razmišljanje, načrtovanje, odločanje, presojo posledic in samonadzor. Pomaga nam, da se ustavimo, premislimo in izberemo boljšo odločitev. Pri odvisnosti lahko močna želja, impulz ali hrepenenje prevlada nad razumom. Človek lahko ve, da mu nekaj škoduje, si obljubi, da bo prenehal, vendar v trenutku stiske vseeno ne zmore ustaviti vedenja. Preprosto povedano: bazalni gangliji lahko človeku sporočajo »to ponovi« , razširjena amigdala lahko sporoča »slabo se počutim, potrebujem olajšanje« , prefrontalna skorja pa bi morala pomagati reči »ustavi se in premisli« . Pri odvisnosti se lahko zgodi, da prva dva sistema postaneta zelo glasna, medtem ko je sposobnost samonadzora oslabljena. To ne pomeni, da človek nima odgovornosti. Pomeni pa, da je odvisnost veliko bolj zapletena kot samo vprašanje volje. Človek pogosto ne nadaljuje zato, ker mu ni mar, ampak zato, ker so se njegovi možgani naučili povezovati snov ali vedenje z olajšanjem, varnostjo ali preživetjem. Dopaminski receptorji D2: zakaj običajne stvari nehajo zadostovati? Dopaminski receptorji D2 so mesta v možganih, na katera se veže dopamin. Dopamin je pomemben pri občutku nagrade, motivacije in učenju, da določeno izkušnjo ponovimo. Če je receptorjev D2 manj ali so manj dejavni, lahko to vpliva na slabši občutek zadovoljstva, večjo potrebo po močnejših dražljajih in težji nadzor nad impulzi. Pri odvisnosti se zato lahko zgodi, da običajne stvari človeka manj zadovoljijo. Kar je bilo prej dovolj, nenadoma ni več. Pogovor s prijateljem, sprehod, šola, delo, hobiji ali miren večer doma se lahko zdijo prazni. Snov ali vedenje pa postane hitrejši in močnejši vir olajšanja. Slika: Dopaminski receptorji D2 pri odvisnosti. Obarvani posnetki primerjajo osebo brez zgodovine uporabe kokaina z osebo po enem in po štirih mesecih po uporabi kokaina. Rdeče obarvani deli prikazujejo večjo prisotnost dopaminskih receptorjev D2 v striatumu. Pri osebi z zgodovino uporabe kokaina je teh receptorjev manj, kar lahko prispeva k slabšemu občutku nagrade in težjemu nadzoru nad vedenjem. Vir slike: NIDA, Drugs, Brains, and Behavior: The Science of Addiction. 1 Dogajanje v možganih Kako se lahko kaže v življenju Močna aktivacija sistema nagrajevanja Človek občuti hitro ugodje, sprostitev ali pobeg od stiske. Možgani si to izkušnjo zapomnijo kot pomembno. Dogajanje v možganih Kako se lahko kaže v življenju Povečana želja po ponovitvi Posameznik vedno pogosteje razmišlja o snovi ali vedenju, ker možgani pričakujejo ponoven občutek olajšanja ali nagrade. Spremembe v dopaminskih receptorjih D2 Če je receptorjev D2 manj ali so manj dejavni, lahko človek težje občuti zadovoljstvo pri običajnih stvareh in začne iskati močnejše dražljaje. Toleranca Za enak občutek potrebuje več snovi ali pogostejše vedenje. Tisto, kar je na začetku zadostovalo, kasneje nima več enakega učinka. Zmanjšan občutek zadovoljstva pri običajnih stvareh Hobiji, odnosi, uspehi ali vsakdanje dejavnosti se lahko zdijo prazni, manj pomembni ali premalo močni. Slabši nadzor nad impulzi Človek se težje ustavi, tudi če ve, da mu vedenje škoduje. V trenutku močne želje lahko impulz prevlada nad razumom. Močna želja ali hrepenenje Ob stresu, žalosti, praznini ali sprožilcih se lahko pojavi skoraj telesen občutek, da človek mora ponovno uporabiti snov ali ponoviti vedenje. Začarani krog odvisnosti Odvisnost se pogosto vzdržuje kot krog. Človek najprej doživi stisko, praznino, dolgčas, tesnobo, sram, jezo ali občutek, da ne zdrži. Nato uporabi snov ali ponovi vedenje. Za kratek čas se lahko počuti bolje. Pride olajšanje. Morda celo občutek, da je končno mir. Potem učinek mine. Pojavijo se posledice. Krivda. Sram. Strah. Praznina. Morda prepir, dolg, laž, zamujena obveznost ali občutek, da je človek spet razočaral sebe in druge. Ta bolečina nato postane nova stiska. In ker možgani že poznajo hitro pot do olajšanja, se želja spet pojavi. Slika: Začarani krog odvisnosti. Shema prikazuje, kako se lahko stiska poveže z uporabo snovi ali ponovitvijo vedenja, kratkotrajnim olajšanjem, posledicami, sramom in ponovno stisko. Diagram je lastno delo, vsebinsko povzeto po: Koob & Volkow (2010 ) in Volkow, Koob & McLellan (2016). Korak v krogu Kaj se dogaja Stiska ali sprožilec Človek občuti stres, praznino, tesnobo, jezo, sram, osamljenost ali pritisk. Uporaba snovi ali vedenje Poseže po snovi ali ponovi vedenje, ker išče olajšanje, pobeg ali občutek nadzora. Kratkotrajno olajšanje Za nekaj časa se počuti bolje, mirneje, močnejše ali manj prazno. Posledice Pojavijo se krivda, sram, konflikti, zdravstvene, finančne, šolske, službene ali odnosne posledice. Ponovna stiska Posledice ustvarijo novo bolečino, zaradi katere se želja po ponovni uporabi še poveča. Pri okrevanju je cilj ta krog postopoma prekiniti. Ne samo z močjo volje, ampak z novimi strategijami, podporo, strokovno pomočjo, varnejšim okoljem in drugačnimi načini pomirjanja. Okrevanje zato ni samo prenehanje uporabe snovi ali vedenja. Je tudi učenje življenja brez stalnega bežanja. Je učenje, kako zdržati občutke, kako prositi za pomoč, kako postaviti meje, kako popraviti škodo in kako najti zadovoljstvo v stvareh, ki niso uničujoče. Možgani se skozi odvisnost spremenijo. Dobra novica pa je, da se lahko skozi okrevanje tudi ponovno učijo. Z zdravljenjem, podporo, varnim okoljem, novimi navadami in časom se lahko postopoma oblikujejo drugačni načini odločanja, pomirjanja in iskanja zadovoljstva. 1 Zakaj človek nadaljuje, čeprav ve, da si škodi? To vprašanje si svojci pogosto postavljajo z bolečino. Včasih z jezo. Včasih z obupom. »Če vidi, da si uničuje življenje, zakaj ne neha?« Na zunaj se lahko zdi preprosto. Človek naj bi samo nehal piti. Nehal jemati. Nehal igrati. Nehal lagati. Nehal klikati. Nehal se vračati v isto vedenje. Toda znotraj zasvojenosti je stvar veliko bolj zapletena. Človek lahko dobro ve, da si škodi. Lahko vidi posledice. Lahko ga je sram. Lahko se sovraži zaradi tega, kar počne. Lahko iskreno misli, da bo tokrat zadnjič. In vseeno v trenutku stiske ponovno popusti. To se ne zgodi zato, ker posledice niso pomembne. Pogosto se zgodi zato, ker je potreba po olajšanju v tistem trenutku močnejša od spomina na posledice. Kaj človek govori sebi Kaj se lahko skriva zadaj »Samo danes še.« Strah, da brez tega ne bo zdržal trenutne stiske. »Imam pod nadzorom.« Poskus, da bi zmanjšal resnost problema, ker je resnica preveč boleča. »Ni tako hudo.« Sram in strah pred priznanjem, da je stvar postala večja od njega. »Lahko neham, kadar hočem.« Želja, da bi še verjel v občutek nadzora. »Nihče me ne razume.« Osamljenost, obramba in občutek, da ga drugi vidijo samo skozi napake. Sram ima pri odvisnosti posebno vlogo. Veliko ljudi misli, da bo sram človeka ustavil. V resnici ga lahko sram še bolj potisne v odvisnost. Če človek verjame, da je slab, brezupen ali nevreden pomoči, se lahko še težje odpre. Še bolj se skriva. Še bolj beži. In odvisnost ima rada skrivališča. Zato je razlika med krivdo in sramom pomembna. Krivda lahko reče: »Naredil sem nekaj, kar je bilo narobe.« Sram pa reče: »Jaz sem narobe.« Krivda lahko vodi k popravljanju. Sram pogosto vodi k bežanju. Pri okrevanju človek ne potrebuje še več ponižanja. Potrebuje dovolj iskrenosti, da prizna resnico, in dovolj podpore, da se z njo ne sesuje. Odvisnost pogosto ni samo iskanje užitka. Velikokrat je poskus regulacije bolečine. Človek skuša utišati tesnobo, osamljenost, spomine, travmo, praznino, občutek nevrednosti ali notranji nemir. Zato je vprašanje »Zakaj ne nehaš?« včasih premalo. Bolj globoko vprašanje je: »Kaj ti ta odvisnost daje, česar trenutno ne znaš dobiti drugače?« Vprašanja za razmislek Kaj ti snov ali vedenje v resnici daje? Mir? Pobeg? Pogum? Pozabo? Občutek, da vsaj za trenutek nisi sam s sabo? Česa se najbolj bojiš, če prenehaš? Praznine? Čustev? Dolgčasa? Resnice? Pogovorov? Sebe?